Razkrinkavanje skrivne združbe častilcev satanističnega kulta kabale ......................................................................................................................................................................
"Ne bojte se jih torej; kajti nič ni prikritega, kar se ne bo odkrilo, in skrivnega, kar se ne bo zvedelo."...
"Kar vam pravim v temi, povejte na svetlem, in kar slišite na uho, razglasite s streh." (Matej: 10,26-27)
Za 333 hudičevo podobico smo čebele našle prvovrsten gnoj. Ta dva srbska vojna zločinca sta dovolj krvava, da ju s ponosom objavimo na 333. mestu. Številka 333 je za peklenščke in njihovega malika satana enako čarobna, kot 666 in 999. Predstavlja tretjino celotnega zla (999) ali eno od treh glav. Srednjo! Tisto, ki so nas nanjo predniki opozorili, da je bistvena. Saj se še spomnite tiste prastare pesmi, ki poje ...
"...Bosta v prvo zjezdila, Prelepo se kušnila; Spet se v drugo zjezdila, Si mazince odgriznila; Bosta v tretje zjezdila, Glave bosta sekala. On imel bo glave tri, Sekaj pa po srednji ti; Kadar jo pa vržeš preč, Jo nasadi na svoj meč! ...."
Veliko delo je za nami, stotine in stotine ur, brez odlašanja in dvomov v smisel.
Tisti, ki hoče povesti svoje rojake v boj proti sovragu, se med dirom proti sovražnim vrstam ne sme ozirati nazaj in gledati, če mu rojaki sledijo. Kdor se ozira nazaj, ga je strah za svoje življenje. In strah se zelo hitro širi z vodje na vojake. Le tisti vodja, ki zre venomer naprej k sovražnim vrstam, bo povedel svojo vojsko k zmagi.
Na čebelja žela smo nataknili 333 glav sovragov in še pol toliko glav njihovih potuhnjenih očetov.
Zanimiv blog, bi pa verjetno bilo treba dolocene stvari preveriti, ce ne se bomo vrteli zgolj se v eni teoriji zarote, ki bo scasoma postala sama sebi namen.
Skrbi me tudi tvoje delo po nareku. Kako ves s katerimi (duhovnimi) bitji si v kontaktu in kako jim sploh lahko zaupas?
Razumem vaš dvom, spoštovani Pinkfloyd, a čudim se nenavadnemu izboru oseb, za katere pravite, da smo jih čebele po krivem uvrstile med hudičeve podobice. Zanimivo je tudi, da si slike 12 in 13 (Janša - Penezić, op. Buchele ) niti omeniti ne upate, kaj šele, da bi se vam zdela možna in razumljiva.
Poskusil vam bom razložiti najin nesporazum s pomočjo pripovedke...
"Živel je velikan, moder in plemenit je bil in njegov vrt se je razpostiral do koder je segel pogled. Na jugu do toplega morja, na zahodu do vetrovne obale, na severu do hladnega morja in na vzhodu do prostranih brezovih gozdov. Tisočletja je živel in urejal svoj vrt ter skrbel za živali. Vse je imel rad, a ni mogel skriti svoje posebne naklonjenosti do belega konja in sive čebele.
Pa se je nekega dne pred dvatisoč leti sredi dneva naredila noč in od kdovekje so pridrli pritlikavci. Bili so v dveh skupinah in kot ose so se vsuli na velikana, ga prebodli s tisočimi sulicami, da je omotičen zgrmel po tleh ter izgubil zavest. Ko se je prebudil, je ležal na tleh negiben in povsem brez moči.
Prizor, ki ga je videl je bil grozen... Del pritlikavcev je stal ob njem in ga branil pred drugimi pritlikavci, ki so lezli po njem in rezali koščke njegovega mesa ter ga žrli. Nemočen je opazoval boje med tistimi, ki so se stiskali k njemu in mahali z rokami, da bi pregnali one, ki so stali na njem ter ga pri živem telesu razkosavali.
Naprezal se je in naprezal, a premakniti se ni mogel niti za las. To trpljenje se ni nehalo in kljub zavzeti pomoči tistih pritlikavcev, ki so se stiskali obenj ter ga na vse kriplje in pretege skušali ubraniti pred krvoločnimi pritlikavci, je bil iz dneva v dan bolj obgrizen.
A to trpljenje ni trajalo dneve. Trajalo je dolga leta, dolgih dvatisoč let!
Velikan je bil na koncu z močmi, saj so na njem zevale strahotne rane. Še vedno so ga zavzeto branili številni pritlikavci, ki so ga ležečega obstopali in tesno stali drug ob drugem, da bi ga zaščitili vsaj krog in krog, če ga že z vrha niso mogli. Kaj so pa hoteli, bili so majhni pritlikavci in velikan je bil, tudi na tleh leže, previsok, zato mu niso mogli ubraniti prsi in trebuha, kjer so mu skakali krvoločni in mu rezali koščke mesa.
Vse bolj se je zdelo, da je z njim konec, ko se, kar na lepem, od nekod prikaže čebela, se mu usede k ušesu in mu zašepeta, da se ne more premakniti, ker tisti pritlikavci, ki se tesno prižemajo k njemu in ga branijo, s svojimi nogami stojijo na tenkih vrvicah, napetih čez velikana, s katerimi je privezan na tla, da se ne more niti premakniti. Vrvice niso debele, saj so jih predli pritlikavci, a ker jih je na tisoče, vseeno držijo velikana v pasti.
Velikan je jezno pihal, da bi odgnal čebelo, ki obrekuje tiste pritlikavce, ki ga še edini rešujejo, saj bi ga krvoločni že davno celega požrli, če bi ga njegovi zavezniki ne branili.
"Tako je minilo še nekaj let, dokler velikan ni pomislil, da se morda ni pametno upirati čebeljemu nasvetu, saj mu ni doslej še nikoli, kar svet stoji, storila nič žalega in vedno ga je le posladkala z medom, ki mu je bistril duha in mu grel srce.
Stisnil je oči in storil, česar se je vedno bal, da bi ne odrinil od sebe tistih pritlikavcev, ki so ga branili, tesno prižeti krog in krog njega. Sunil je s svojim onemoglim telesom v eno stran in razbežali so se njegovi zaščitniki. Sunil je s telesom še v drugo stran in razbežala se je še druga polovica braniteljev.
Zdaj nihče več ni stal na tisočih vrvicah in velikan je bil spet gibek. Vstal je in krvoločni pritlikavci so popadali po tleh, kot suho listje. Še frcniti mu ni bilo potrebno nobenega, kar sami so se razbežali v neznano.
Sčasoma so se mu rane zacelile in čeprav so pustile grde brazgotine na globokih razjedah, se mu je kmalu povrnila moč.
Čakalo ga je ogromno dela, saj je bil vrt dvatisoč let zanemarjen. Pritlikavci so ga sicer pospravljali, a nevešči in drobni, kot so bili, niso opravili kaj prida.
Ko je bil vrt za silo urejen, se velikan naposled odloči, da poišče čebelo rešiteljico in se ji zahvali. Šel je k ulnjaku in povprašal po tisti, ki mu je šepnila na uho, zakaj se ne more rešiti. Čebele pa so le brenčale in hitele po svojih opravkih. Da bi katera med njimi govorila, ni bilo niti slutiti.
Velikan je zavzdihnil in si mislil, da je bil najbrž tisto le dobri duh, ki si je nadel podobo čebele, da bi ne vzbujal sumov pri pritlikavcih.
Od tistih časov velikan spomladi, ko zacvete regrad in prebudi čebele, poklekne k cvetom in jih občuduje. Regradovi cvetovi so kot kapljice rumenega sonca, ki so se izrosile na zemlji, da bi jo ogrele in znova začele življenje. In čebele so kot dobri duhci, ki se hodijo kopat v te kapljice sonca.
Eden drugemu dobro delajo. Čebele oprašijo regrad, on pa v zahvalo z medičino in cvetnim prahom hrani njih. Takšen je v resnici ta svet.
Takšen je znova zdaj, ko so pritlikavci pregnani v globočine zemeljskih razpok(tam, kjer je sedem gričev), od koder so se bržkone pritepli."
Vse najboljše ti želim v Novem letu Buchela. Po analogiji je moral biti tudi pokojni G. Jože Zagožen velika zverka v klubu, bil je tesni prijatelj Kosmove pa Mance pa tako lepo je bil spravljen v Gorenju pri Bobincu.
Wenn man sich obiges Bild genau anschaut, erkennt man große Ähnlichkeiten zu Genscher! (Nase, Stirn, Lippen, Ohren, etc.)
Kann es sein, das Chodorkowski der uneheliche Sohn Genschers ist?
Würde auch sein starken Einsatz für Chodorkowski erklären!
Chodorkowski`s Mutter ist eine jüdische Chemikerin.
Hatte Genscher mal Kontakt zu ihr?
Hier weiterlesen: Alles Schall und Rauch: Genscher, der Schleuser von Schwerstkriminellen http://alles-schallundrauch.blogspot.com/2013/12/genscher-der-schleuser-von.html#ixzz2pFK0beQ1
hvala za voščila in za povezavo z nemško brenčečimi čebelami. Vaš pripis se je za nekaj dni izgubil med neželjeno pošto, zdaj pa je tu, kamor ste ga napisali.
13 komentarjev:
Tako.
Za 333 hudičevo podobico smo čebele našle prvovrsten gnoj. Ta dva srbska vojna zločinca sta dovolj krvava, da ju s ponosom objavimo na 333. mestu.
Številka 333 je za peklenščke in njihovega malika satana enako čarobna, kot 666 in 999. Predstavlja tretjino celotnega zla (999) ali eno od treh glav.
Srednjo!
Tisto, ki so nas nanjo predniki opozorili, da je bistvena. Saj se še spomnite tiste prastare pesmi, ki poje ...
"...Bosta v prvo zjezdila,
Prelepo se kušnila;
Spet se v drugo zjezdila,
Si mazince odgriznila;
Bosta v tretje zjezdila,
Glave bosta sekala.
On imel bo glave tri,
Sekaj pa po srednji ti;
Kadar jo pa vržeš preč,
Jo nasadi na svoj meč! ...."
Veliko delo je za nami, stotine in stotine ur, brez odlašanja in dvomov v smisel.
Tisti, ki hoče povesti svoje rojake v boj proti sovragu, se med dirom proti sovražnim vrstam ne sme ozirati nazaj in gledati, če mu rojaki sledijo. Kdor se ozira nazaj, ga je strah za svoje življenje. In strah se zelo hitro širi z vodje na vojake.
Le tisti vodja, ki zre venomer naprej k sovražnim vrstam, bo povedel svojo vojsko k zmagi.
Na čebelja žela smo nataknili 333 glav sovragov in še pol toliko glav njihovih potuhnjenih očetov.
Zanimiv blog, bi pa verjetno bilo treba dolocene stvari preveriti, ce ne se bomo vrteli zgolj se v eni teoriji zarote, ki bo scasoma postala sama sebi namen.
Skrbi me tudi tvoje delo po nareku. Kako ves s katerimi (duhovnimi) bitji si v kontaktu in kako jim sploh lahko zaupas?
čigva je ta pesmica? zakaj so ga pa ubili?
Potrudil se bom, da ne bom pokazal prezira do vprašanja. Predlagam, da del besedila pesmi prepišete v spletni iskalnik, ki vam bo našel odgovor.
Nekoliko težje bo s tole ...
"Ne bom oziral se nazaj,
če kdo med vami mi sledi.
Boril se sam bom vse dotlej,
dokler bo v meni kaj krvi.
A čudo, glej, saj rane ni.
Nekdo krog mene ščit drži.
In vsak sovrag premagani,
je slečen le in mrtev ni."
Tudi za to se ne ve, kdo jo je napisal.
Na Reporterju sem objavil tale odgovor pod člankom ...
http://www.reporter.si/slovenija/ko-%C2%BBsodni%C5%A1ka-naveza%C2%AB-udari-nazaj-sporna-obsodba-odvetnice-marte-petkovi%C4%8D/21143#comment-148525
Razumem vaš dvom, spoštovani Pinkfloyd, a čudim se nenavadnemu izboru oseb, za katere pravite, da smo jih čebele po krivem uvrstile med hudičeve podobice. Zanimivo je tudi, da si slike 12 in 13 (Janša - Penezić, op. Buchele ) niti omeniti ne upate, kaj šele, da bi se vam zdela možna in razumljiva.
Poskusil vam bom razložiti najin nesporazum s pomočjo pripovedke...
"Živel je velikan, moder in plemenit je bil in njegov vrt se je razpostiral do koder je segel pogled. Na jugu do toplega morja, na zahodu do vetrovne obale, na severu do hladnega morja in na vzhodu do prostranih brezovih gozdov. Tisočletja je živel in urejal svoj vrt ter skrbel za živali. Vse je imel rad, a ni mogel skriti svoje posebne naklonjenosti do belega konja in sive čebele.
Pa se je nekega dne pred dvatisoč leti sredi dneva naredila noč in od kdovekje so pridrli pritlikavci. Bili so v dveh skupinah in kot ose so se vsuli na velikana, ga prebodli s tisočimi sulicami, da je omotičen zgrmel po tleh ter izgubil zavest. Ko se je prebudil, je ležal na tleh negiben in povsem brez moči.
Prizor, ki ga je videl je bil grozen...
Del pritlikavcev je stal ob njem in ga branil pred drugimi pritlikavci, ki so lezli po njem in rezali koščke njegovega mesa ter ga žrli. Nemočen je opazoval boje med tistimi, ki so se stiskali k njemu in mahali z rokami, da bi pregnali one, ki so stali na njem ter ga pri živem telesu razkosavali.
Naprezal se je in naprezal, a premakniti se ni mogel niti za las. To trpljenje se ni nehalo in kljub zavzeti pomoči tistih pritlikavcev, ki so se stiskali obenj ter ga na vse kriplje in pretege skušali ubraniti pred krvoločnimi pritlikavci, je bil iz dneva v dan bolj obgrizen.
A to trpljenje ni trajalo dneve. Trajalo je dolga leta, dolgih dvatisoč let!
Velikan je bil na koncu z močmi, saj so na njem zevale strahotne rane. Še vedno so ga zavzeto branili številni pritlikavci, ki so ga ležečega obstopali in tesno stali drug ob drugem, da bi ga zaščitili vsaj krog in krog, če ga že z vrha niso mogli. Kaj so pa hoteli, bili so majhni pritlikavci in velikan je bil, tudi na tleh leže, previsok, zato mu niso mogli ubraniti prsi in trebuha, kjer so mu skakali krvoločni in mu rezali koščke mesa.
Vse bolj se je zdelo, da je z njim konec, ko se, kar na lepem, od nekod prikaže čebela, se mu usede k ušesu in mu zašepeta, da se ne more premakniti, ker tisti pritlikavci, ki se tesno prižemajo k njemu in ga branijo, s svojimi nogami stojijo na tenkih vrvicah, napetih čez velikana, s katerimi je privezan na tla, da se ne more niti premakniti. Vrvice niso debele, saj so jih predli pritlikavci, a ker jih je na tisoče, vseeno držijo velikana v pasti.
Velikan je jezno pihal, da bi odgnal čebelo, ki obrekuje tiste pritlikavce, ki ga še edini rešujejo, saj bi ga krvoločni že davno celega požrli, če bi ga njegovi zavezniki ne branili.
......"
Tukaj smo zdaj.
Tole pa nas še čaka.
........
"Tako je minilo še nekaj let, dokler velikan ni pomislil, da se morda ni pametno upirati čebeljemu nasvetu, saj mu ni doslej še nikoli, kar svet stoji, storila nič žalega in vedno ga je le posladkala z medom, ki mu je bistril duha in mu grel srce.
Stisnil je oči in storil, česar se je vedno bal, da bi ne odrinil od sebe tistih pritlikavcev, ki so ga branili, tesno prižeti krog in krog njega. Sunil je s svojim onemoglim telesom v eno stran in razbežali so se njegovi zaščitniki. Sunil je s telesom še v drugo stran in razbežala se je še druga polovica braniteljev.
Zdaj nihče več ni stal na tisočih vrvicah in velikan je bil spet gibek. Vstal je in krvoločni pritlikavci so popadali po tleh, kot suho listje. Še frcniti mu ni bilo potrebno nobenega, kar sami so se razbežali v neznano.
Sčasoma so se mu rane zacelile in čeprav so pustile grde brazgotine na globokih razjedah, se mu je kmalu povrnila moč.
Čakalo ga je ogromno dela, saj je bil vrt dvatisoč let zanemarjen. Pritlikavci so ga sicer pospravljali, a nevešči in drobni, kot so bili, niso opravili kaj prida.
Ko je bil vrt za silo urejen, se velikan naposled odloči, da poišče čebelo rešiteljico in se ji zahvali. Šel je k ulnjaku in povprašal po tisti, ki mu je šepnila na uho, zakaj se ne more rešiti. Čebele pa so le brenčale in hitele po svojih opravkih. Da bi katera med njimi govorila, ni bilo niti slutiti.
Velikan je zavzdihnil in si mislil, da je bil najbrž tisto le dobri duh, ki si je nadel podobo čebele, da bi ne vzbujal sumov pri pritlikavcih.
Od tistih časov velikan spomladi, ko zacvete regrad in prebudi čebele, poklekne k cvetom in jih občuduje. Regradovi cvetovi so kot kapljice rumenega sonca, ki so se izrosile na zemlji, da bi jo ogrele in znova začele življenje. In čebele so kot dobri duhci, ki se hodijo kopat v te kapljice sonca.
Eden drugemu dobro delajo. Čebele oprašijo regrad, on pa v zahvalo z medičino in cvetnim prahom hrani njih. Takšen je v resnici ta svet.
Takšen je znova zdaj, ko so pritlikavci pregnani v globočine zemeljskih razpok(tam, kjer je sedem gričev), od koder so se bržkone pritepli."
Vse najboljše ti želim v Novem letu Buchela.
Po analogiji je moral biti tudi pokojni G. Jože Zagožen velika zverka v klubu, bil je tesni prijatelj Kosmove pa Mance pa tako lepo je bil spravljen v Gorenju pri Bobincu.
Lep pozdrav.
Vse najboljše v novem letu želim tudi vam, brezimni.
Seveda je bil tudi Zagožen masonski pankrt.
http://postimg.org/image/pnenokvjr/
Srečno, zdravo in uspehov polno 2014
Našel sem nemško čebelico... :-)
Chodorkowski = Genschers unehelicher Sohn?
Wenn man sich obiges Bild genau anschaut, erkennt man große Ähnlichkeiten zu Genscher! (Nase, Stirn, Lippen, Ohren, etc.)
Kann es sein, das Chodorkowski der uneheliche Sohn Genschers ist?
Würde auch sein starken Einsatz für Chodorkowski erklären!
Chodorkowski`s Mutter ist eine jüdische Chemikerin.
Hatte Genscher mal Kontakt zu ihr?
Hier weiterlesen: Alles Schall und Rauch: Genscher, der Schleuser von Schwerstkriminellen http://alles-schallundrauch.blogspot.com/2013/12/genscher-der-schleuser-von.html#ixzz2pFK0beQ1
Spoštovani brezimni,
hvala za voščila in za povezavo z nemško brenčečimi čebelami. Vaš pripis se je za nekaj dni izgubil med neželjeno pošto, zdaj pa je tu, kamor ste ga napisali.
Hvala za pomoč.
"Nisem ustvaril Miloševića" (dobesedno): http://www.siol.net/novice/svet/2014/05/dobrica_cosic_tito.aspx
(ne morem pejstati komentarja na siol.net na ta blog, naj ga kdo drug)
Kaj sta si v rodu Dobrica Čosić in Slobodan Milošević?
Zakaj se je Slobodan Milošević boril proti Nato agresiji leta 1999 če je njihov kripto kabalistični Žid?
Objavite komentar