Razkrinkavanje skrivne združbe častilcev satanističnega kulta kabale ......................................................................................................................................................................
"Ne bojte se jih torej; kajti nič ni prikritega, kar se ne bo odkrilo, in skrivnega, kar se ne bo zvedelo."...
"Kar vam pravim v temi, povejte na svetlem, in kar slišite na uho, razglasite s streh." (Matej: 10,26-27)
Pozdravljeni. Ta slikica pa me je dobro šokirala. Upal sem da je Krcun bil en srbski zanesenjak. Torej ima tudi naš Janez malo židovsko habsburžanske krvi. Weiss je očeta in sina likvidiral samo zaradi poseganje po prestolu. Ni kar tako v tri dni daljna sorodnica Merklova špilala botro Janezu, jao, jao. Boga prosim, da ni tako kot se kaže. Osti jarej.
prišepetovalci so umolknili in le še tu in tam slišim kak bežni šepet. Imam občutek, da je zgodba zaklučena in poslanstvo opravleno.
Zdaj moramo počakati, da seme resnice vzklije in nas razsvetli.
Vse kaže, da je zlo doma pri sedmih gričih ... http://www.youtube.com/watch?v=-qz7DFKuWtk
Ponovno objavlam pripoved o velikanu ...
"Živel je velikan, moder in plemenit je bil in njegov vrt se je razpostiral do koder je segel pogled. Na jugu do toplega morja, na zahodu do vetrovne obale, na severu do hladnega morja in na vzhodu do prostranih brezovih gozdov. Tisočletja je živel in urejal svoj vrt ter skrbel za živali. Vse je imel rad, a ni mogel skriti svoje posebne naklonjenosti do belega konja in sive čebele. Pa se je nekega dne pred dvatisoč leti sredi dneva naredila noč in od kdovekje so pridrli pritlikavci. Bili so v dveh skupinah in kot ose so se vsuli na velikana, ga prebodli s tisočimi sulicami, da je omotičen zgrmel po tleh ter izgubil zavest. Ko se je prebudil, je ležal na tleh negiben in povsem brez moči. Prizor, ki ga je videl je bil grozen... Del pritlikavcev je stal ob njem in ga branil pred drugimi pritlikavci, ki so lezli po njem in rezali koščke njegovega mesa ter ga žrli. Nemočen je opazoval boje med tistimi, ki so se stiskali k njemu in mahali z rokami, da bi pregnali one, ki so stali na njem ter ga pri živem telesu razkosavali. Naprezal se je in naprezal, a premakniti se ni mogel niti za las. To trpljenje se ni nehalo in kljub zavzeti pomoči tistih pritlikavcev, ki so se stiskali obenj ter ga na vse kriplje in pretege skušali ubraniti pred krvoločnimi pritlikavci, je bil iz dneva v dan bolj obgrizen. A to trpljenje ni trajalo dneve. Trajalo je dolga leta, dolgih dvatisoč let! Velikan je bil na koncu z močmi, saj so na njem zevale strahotne rane. Še vedno so ga zavzeto branili številni pritlikavci, ki so ga ležečega obstopali in tesno stali drug ob drugem, da bi ga zaščitili vsaj krog in krog, če ga že z vrha niso mogli. Kaj so pa hoteli, bili so majhni pritlikavci in velikan je bil, tudi na tleh leže, previsok, zato mu niso mogli ubraniti prsi in trebuha, kjer so mu skakali krvoločni in mu rezali koščke mesa. .....
.... Vse bolj se je zdelo, da je z njim konec, ko se, kar na lepem, od nekod prikaže čebela, se mu usede k ušesu in mu zašepeta, da se ne more premakniti, ker tisti pritlikavci, ki se tesno prižemajo k njemu in ga branijo, s svojimi nogami stojijo na tenkih vrvicah, napetih čez velikana, s katerimi je privezan na tla, da se ne more niti premakniti. Vrvice niso debele, saj so jih predli pritlikavci, a ker jih je na tisoče, vseeno držijo velikana v pasti. Velikan je jezno pihal, da bi odgnal čebelo, ki obrekuje tiste pritlikavce, ki ga še edini rešujejo, saj bi ga krvoločni že davno celega požrli, če bi ga njegovi zavezniki ne branili. Tako je minilo še nekaj let, dokler velikan ni pomislil, da se morda ni pametno upirati čebeljemu nasvetu, saj mu ni doslej še nikoli, kar svet stoji, storila nič žalega in vedno ga je le posladkala z medom, ki mu je bistril duha in mu grel srce. Stisnil je oči in storil, česar se je vedno bal, da bi ne odrinil od sebe tistih pritlikavcev, ki so ga branili, tesno prižeti krog in krog njega. Sunil je s svojim onemoglim telesom v eno stran in razbežali so se njegovi zaščitniki. Sunil je s telesom še v drugo stran in razbežala se je še druga polovica braniteljev. Zdaj nihče več ni stal na tisočih vrvicah in velikan je bil spet gibek. Vstal je in krvoločni pritlikavci so popadali po tleh, kot suho listje. Še frcniti mu ni bilo potrebno nobenega, kar sami so se razbežali v neznano. Sčasoma so se mu zacelile rane in čeprav so pustile grde brazgotine na globokih razjedah, se mu je kmalu povrnila moč. Čakalo ga je ogromno dela, saj je bil vrt dvatisoč let zanemarjen. Pritlikavci so ga sicer pospravljali, a nevešči in drobni, kot so bili, niso opravili kaj prida. Ko je bil vrt za silo urejen, se velikan naposled odloči, da poišče čebelo rešiteljico in se ji zahvali. Šel je k ulnjaku in povprašal po tisti, ki mu je šepnila na uho, zakaj se ne more rešiti. Čebele pa so le brenčale in hitele po svojih opravkih. Da bi katera med njimi govorila, ni bilo niti slutiti. Velikan je zavzdihnil in si mislil, da je bil najbrž tisto le dobri duh, ki si je nadel podobo čebele, da bi ne vzbujal sumov pri pritlikavcih. Od tistih časov velikan spomladi, ko zacvete regrad in prebudi čebele, poklekne k cvetom in jih občuduje. Regradovi cvetovi so kot kapljice rumenega sonca, ki so se izrosile na zemlji, da bi jo ogrele in znova začele življenje. In čebele so kot dobri duhci, ki se hodijo kopat v te kapljice sonca. Eden drugemu dobro delajo. Čebele oprašijo regrad, on pa v zahvalo z medičino in cvetnim prahom hrani njih. Takšen je v resnici ta svet. Takšen je znova zdaj, ko so pritlikavci pregnani v globočine zemeljskih razpok, od koder so se bržkone pritepli."
Dober dan Buchela. Na veliko žalost bo še razloga za tvoje delo. Sedaj so prišle razne Dragonje, tako in drugače. Ne verjamem da je prišel na suho oziroma zaradi svoje genijalnosti. Pa tudi tovarišica ne. Ukrajinci so srečni imajo Janukoviča in še par podobnih, mi jih imamo vsaj še 320 komadov. Če je samo toliko plačam medico.
Seveda bi lahko koval hudičeve podobice v nedogled, saj se jih je nakotilo vsaj nekaj tisoč. A nekje je treba potegniti črto. To kar smo vam čebele ustvarile v tisoč in tisoč urah dela, zadošča za jasno sliko načina razmnoževanja znotraj "micelija". Ker osebno poznam mnoge s hudičevih podobic, v njihovih vrstah pa ni nikakršna skrivnost, kdo je Lom Bee, sem si naredil zelo veliko poslovne škode.
Moja razkritja so mnogim odprla oči, mnogim pa jih bodo šele čez leta. Kakšne bodo posledice za "micelij" je težko napovedati, je pa jasno, da odslej ne bo nič več tako, kot je bilo doslej. Krinka, ki je "micelij" varovala skoraj dvatisoč let, je razpadla in skoznjo je videti grozljivo podobo.
Prepričan sem v dober razplet in v popoln razpad "micelija", vendar se to ne bo zgodilo čez noč. Nikakor pa ne bo šlo brez preiskav dedne snovi. Te preiskave so edini način, da se "miceliju" onemogoči uporabo kurb za svoje razmnoževanje.
Najtežje bo zagotoviti, da se preiskav dedne snovi ne bo prigoljufalo, kot se jo je pri Rodetu.
Dober dan Buchela. Popolnoma se strinjam, da si naredil več kot bi naredilo 100 lustracij.Vendar sem prepričan, da bo potrebno vse pankrte s tem mislim na pankrte janičarje budno spremljati. Oni imajo sredstev za hitro pregrupiranje, potem smo pa istem.Tvoje delo mora obroditi uspeh v nasprotnem bomo končali kot smetarji in kočijaži v novi Judeji. Morda tudi to ne, oni so se tudi kaj naučili iz Palestine.
Naša zvesta buchela, domoljubna, kot smo tudi mi, ki te zvesto spremljamo, smo s tabo v dobrem in slabem, ker že dolgo časa vemo, od kod se vse to izvaja. Nisi si napravil poslovne škode, vse si pridobil. Anonimni mali iz ljudstva pa smo te spoznali. Za Domoljubne si postal Pojem, si Sinonim. Si Naš Junak. Sedaj vemo, kdo je naš kralj Matjaž. Predstavljaš nas. Predstavljaš slovenstvo. Že davno si vstal iz sna in vsi mi s teboj; nekaj brade smo ti odvijali sproti, nekaj smo ti jo kar odrezali. Sedaj bomo odvečno odrezali še samim sebi, ker je ne potrebujemo več. Kot smo domnevali, so se skriti pankrti želeli še vedno skrivati v svoji mlakuži, ki se suši in ne daje več kritja. Naravna selekcija zahteva, da bodo razkriti plen naravnih čistilcev, za katere narava sama poskrbi, da počistijo ničvredno zalego, kar se je prekomerno zaredilo in samemu sebi ne zagotavlja več preživetja. Ker so onemogočili mnoge od nas že davno pred teboj, so pravzaprav s tem povzročili samorazkritje. S teboj pa veliko izgubijo, kot tudi z vsakim od nas, mi pa smo le pridobili. Spoznali smo zalego, ničvreden material, kateremu smo bili dolga destletja na razpolago. Kar nismo in ne bomo več. Prav je, da vsakega od nas izgubijo. Brez nas niso nič. Umetna formacija, brez vsebine. Ki se zvrne sama vase. Kar se dogaja.
Mi pa vemo, kje nam ni mesto. Smo svobodni. Sedaj dihamo in živimo brez okov. Sedaj lahko ustvarjamo po mili volji. Kot boš tudi ti. Vedno in v vsem smo in bomo s teboj.Skrbno bdimo nad teboj, kot na punčico svojega očesa.
Ustvarjaj dalje, v novi svobodi. Ti si naša Svoboda. Naša Resnica. Osti jarej,a
8 komentarjev:
Pozdravljeni.
Ta slikica pa me je dobro šokirala. Upal sem da je Krcun bil en srbski zanesenjak. Torej ima tudi naš Janez malo židovsko habsburžanske krvi. Weiss je očeta in sina likvidiral samo zaradi poseganje po prestolu. Ni kar tako v tri dni daljna sorodnica Merklova špilala botro Janezu, jao, jao.
Boga prosim, da ni tako kot se kaže.
Osti jarej.
Dragi rojaki, lubi Slovenci,
prišepetovalci so umolknili in le še tu in tam slišim kak bežni šepet. Imam občutek, da je zgodba zaklučena in poslanstvo opravleno.
Zdaj moramo počakati, da seme resnice vzklije in nas razsvetli.
Vse kaže, da je zlo doma pri sedmih gričih ...
http://www.youtube.com/watch?v=-qz7DFKuWtk
Ponovno objavlam pripoved o velikanu ...
"Živel je velikan, moder in plemenit je bil in njegov vrt se je razpostiral do koder je segel pogled. Na jugu do toplega morja, na zahodu do vetrovne obale, na severu do hladnega morja in na vzhodu do prostranih brezovih gozdov. Tisočletja je živel in urejal svoj vrt ter skrbel za živali. Vse je imel rad, a ni mogel skriti svoje posebne naklonjenosti do belega konja in sive čebele.
Pa se je nekega dne pred dvatisoč leti sredi dneva naredila noč in od kdovekje so pridrli pritlikavci. Bili so v dveh skupinah in kot ose so se vsuli na velikana, ga prebodli s tisočimi sulicami, da je omotičen zgrmel po tleh ter izgubil zavest. Ko se je prebudil, je ležal na tleh negiben in povsem brez moči.
Prizor, ki ga je videl je bil grozen...
Del pritlikavcev je stal ob njem in ga branil pred drugimi pritlikavci, ki so lezli po njem in rezali koščke njegovega mesa ter ga žrli. Nemočen je opazoval boje med tistimi, ki so se stiskali k njemu in mahali z rokami, da bi pregnali one, ki so stali na njem ter ga pri živem telesu razkosavali.
Naprezal se je in naprezal, a premakniti se ni mogel niti za las. To trpljenje se ni nehalo in kljub zavzeti pomoči tistih pritlikavcev, ki so se stiskali obenj ter ga na vse kriplje in pretege skušali ubraniti pred krvoločnimi pritlikavci, je bil iz dneva v dan bolj obgrizen.
A to trpljenje ni trajalo dneve. Trajalo je dolga leta, dolgih dvatisoč let!
Velikan je bil na koncu z močmi, saj so na njem zevale strahotne rane. Še vedno so ga zavzeto branili številni pritlikavci, ki so ga ležečega obstopali in tesno stali drug ob drugem, da bi ga zaščitili vsaj krog in krog, če ga že z vrha niso mogli. Kaj so pa hoteli, bili so majhni pritlikavci in velikan je bil, tudi na tleh leže, previsok, zato mu niso mogli ubraniti prsi in trebuha, kjer so mu skakali krvoločni in mu rezali koščke mesa.
.....
....
Vse bolj se je zdelo, da je z njim konec, ko se, kar na lepem, od nekod prikaže čebela, se mu usede k ušesu in mu zašepeta, da se ne more premakniti, ker tisti pritlikavci, ki se tesno prižemajo k njemu in ga branijo, s svojimi nogami stojijo na tenkih vrvicah, napetih čez velikana, s katerimi je privezan na tla, da se ne more niti premakniti. Vrvice niso debele, saj so jih predli pritlikavci, a ker jih je na tisoče, vseeno držijo velikana v pasti.
Velikan je jezno pihal, da bi odgnal čebelo, ki obrekuje tiste pritlikavce, ki ga še edini rešujejo, saj bi ga krvoločni že davno celega požrli, če bi ga njegovi zavezniki ne branili.
Tako je minilo še nekaj let, dokler velikan ni pomislil, da se morda ni pametno upirati čebeljemu nasvetu, saj mu ni doslej še nikoli, kar svet stoji, storila nič žalega in vedno ga je le posladkala z medom, ki mu je bistril duha in mu grel srce.
Stisnil je oči in storil, česar se je vedno bal, da bi ne odrinil od sebe tistih pritlikavcev, ki so ga branili, tesno prižeti krog in krog njega. Sunil je s svojim onemoglim telesom v eno stran in razbežali so se njegovi zaščitniki. Sunil je s telesom še v drugo stran in razbežala se je še druga polovica braniteljev.
Zdaj nihče več ni stal na tisočih vrvicah in velikan je bil spet gibek. Vstal je in krvoločni pritlikavci so popadali po tleh, kot suho listje. Še frcniti mu ni bilo potrebno nobenega, kar sami so se razbežali v neznano.
Sčasoma so se mu zacelile rane in čeprav so pustile grde brazgotine na globokih razjedah, se mu je kmalu povrnila moč.
Čakalo ga je ogromno dela, saj je bil vrt dvatisoč let zanemarjen. Pritlikavci so ga sicer pospravljali, a nevešči in drobni, kot so bili, niso opravili kaj prida.
Ko je bil vrt za silo urejen, se velikan naposled odloči, da poišče čebelo rešiteljico in se ji zahvali. Šel je k ulnjaku in povprašal po tisti, ki mu je šepnila na uho, zakaj se ne more rešiti. Čebele pa so le brenčale in hitele po svojih opravkih. Da bi katera med njimi govorila, ni bilo niti slutiti.
Velikan je zavzdihnil in si mislil, da je bil najbrž tisto le dobri duh, ki si je nadel podobo čebele, da bi ne vzbujal sumov pri pritlikavcih.
Od tistih časov velikan spomladi, ko zacvete regrad in prebudi čebele, poklekne k cvetom in jih občuduje. Regradovi cvetovi so kot kapljice rumenega sonca, ki so se izrosile na zemlji, da bi jo ogrele in znova začele življenje. In čebele so kot dobri duhci, ki se hodijo kopat v te kapljice sonca.
Eden drugemu dobro delajo. Čebele oprašijo regrad, on pa v zahvalo z medičino in cvetnim prahom hrani njih. Takšen je v resnici ta svet.
Takšen je znova zdaj, ko so pritlikavci pregnani v globočine zemeljskih razpok, od koder so se bržkone pritepli."
Dober dan Buchela.
Na veliko žalost bo še razloga za tvoje delo. Sedaj so prišle razne Dragonje, tako in drugače. Ne verjamem da je prišel na suho oziroma zaradi svoje genijalnosti.
Pa tudi tovarišica ne.
Ukrajinci so srečni imajo Janukoviča in še par podobnih, mi jih imamo vsaj še 320 komadov. Če je samo toliko plačam medico.
Osti jarej.
veš kaj, mislim, da raje janukovič kot pa globalistična super ultra demokracija po pigs-ovsko in kmalu bomo dodali še 1 s.
Dober dan tudi vam, brezimni.
Seveda bi lahko koval hudičeve podobice v nedogled, saj se jih je nakotilo vsaj nekaj tisoč. A nekje je treba potegniti črto. To kar smo vam čebele ustvarile v tisoč in tisoč urah dela, zadošča za jasno sliko načina razmnoževanja znotraj "micelija". Ker osebno poznam mnoge s hudičevih podobic, v njihovih vrstah pa ni nikakršna skrivnost, kdo je Lom Bee, sem si naredil zelo veliko poslovne škode.
Moja razkritja so mnogim odprla oči, mnogim pa jih bodo šele čez leta. Kakšne bodo posledice za "micelij" je težko napovedati, je pa jasno, da odslej ne bo nič več tako, kot je bilo doslej. Krinka, ki je "micelij" varovala skoraj dvatisoč let, je razpadla in skoznjo je videti grozljivo podobo.
Prepričan sem v dober razplet in v popoln razpad "micelija", vendar se to ne bo zgodilo čez noč. Nikakor pa ne bo šlo brez preiskav dedne snovi. Te preiskave so edini način, da se "miceliju" onemogoči uporabo kurb za svoje razmnoževanje.
Najtežje bo zagotoviti, da se preiskav dedne snovi ne bo prigoljufalo, kot se jo je pri Rodetu.
Dober dan Buchela.
Popolnoma se strinjam, da si naredil več kot bi naredilo 100 lustracij.Vendar sem prepričan, da bo potrebno vse pankrte s tem mislim na pankrte janičarje budno spremljati. Oni imajo sredstev za hitro pregrupiranje, potem smo pa istem.Tvoje delo mora obroditi uspeh v nasprotnem bomo končali kot smetarji in kočijaži v novi Judeji. Morda tudi to ne, oni so se tudi kaj naučili iz Palestine.
Oti jarej.
Naša zvesta buchela, domoljubna, kot smo tudi mi, ki te zvesto spremljamo, smo s tabo v dobrem in slabem, ker že dolgo časa vemo, od kod se vse to izvaja.
Nisi si napravil poslovne škode, vse si pridobil. Anonimni mali iz ljudstva pa smo te spoznali.
Za Domoljubne si postal Pojem, si Sinonim.
Si Naš Junak.
Sedaj vemo, kdo je naš kralj Matjaž.
Predstavljaš nas.
Predstavljaš slovenstvo.
Že davno si vstal iz sna in vsi mi s teboj; nekaj brade smo ti odvijali sproti, nekaj smo ti jo kar odrezali.
Sedaj bomo odvečno odrezali še samim sebi, ker je ne potrebujemo več. Kot smo domnevali, so se skriti pankrti želeli še vedno skrivati v svoji mlakuži, ki se suši in ne daje več kritja. Naravna selekcija zahteva, da bodo razkriti plen naravnih čistilcev, za katere narava sama poskrbi, da počistijo ničvredno zalego, kar se je prekomerno zaredilo in samemu sebi ne zagotavlja več preživetja.
Ker so onemogočili mnoge od nas že davno pred teboj, so pravzaprav s tem povzročili samorazkritje.
S teboj pa veliko izgubijo, kot tudi z vsakim od nas, mi pa smo le pridobili.
Spoznali smo zalego, ničvreden material, kateremu smo bili dolga destletja na razpolago. Kar nismo in ne bomo več.
Prav je, da vsakega od nas izgubijo. Brez nas niso nič. Umetna formacija, brez vsebine. Ki se zvrne sama vase. Kar se dogaja.
Mi pa vemo, kje nam ni mesto.
Smo svobodni. Sedaj dihamo in živimo brez okov. Sedaj lahko ustvarjamo po mili volji.
Kot boš tudi ti.
Vedno in v vsem smo in bomo s teboj.Skrbno bdimo nad teboj, kot na punčico svojega očesa.
Ustvarjaj dalje, v novi svobodi.
Ti si naša Svoboda. Naša Resnica.
Osti jarej,a
Objavite komentar